Onkološko bolnico proti njeni volji v bolnišnici dvakrat oživljali, nato psihiatrija

Po dolgih letih trpljenja neznosnih bolečin ter drastičnega poslabšanja zdravstvenega stanja se je onkološka bolnica odločila končati svoje življenje. Njeno zgodbo nam je povedal njen soprog.

Javno se je zavzela za pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Prejšnji teden, medtem ko je bila hospitalizirana na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, je dvakrat poskušala narediti samomor. Zaužila je prekomerno količino morfija, ki ga ima vselej pri sebi kot del protibolečinske terapije. V obeh primerih so jo, nam je še dejal njen mož, kljub podpisani izjavi o zavračanju reanimacije na onkologiji oživljali. Zatem je bila, čeprav nepokretna od prsi navzdol (ohromelost je nastopila dan po hospitalizaciji), razglašena za psihiatrično bolnico in proti svoji volji odpeljana na Psihiatrično kliniko v Ljubljani, kjer so jo namestili na zaprtem oddelku, pravi mož.

Na psihiatrični kliniki so ji odvzeli tudi telefon, zato je na njeno prošnjo o dogajanju za N1 pred dvema dnevoma spregovoril njen mož - v želji, da bi se "razčlovečenje, mučenje, zapiranje in trpljenje bolečin kakorkoli prekinilo ali vsaj stanje izboljšalo, saj se sama zaveda, da ji zdravja ne more dati nihče". Mož upa, da bo z javnim opozarjanjem na kršitve pacientovih pravic prispeval tudi k temu, da kdo drug ne bi bil deležen takšnega ravnanja.

Onkološka bolnica, sicer diplomirana medicinska sestra, se je pred leti javno zavzela za uzakonitev pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, z argumentom, da ima vsako človeško bitje pravico do dostojne in neboleče smrti. Njenega imena na moževo željo ne bomo objavili.

"Aroganca dežurne zdravnice in pomanjkljivi podatki"

Pacientkin mož, ki je bil v sprejemni dokumentaciji naveden kot oseba, ki se ji lahko posreduje informacije o njenem zdravstvenem stanju, pravi, da je bil o ženinem poskusu končanja življenja seznanjen šele ob obisku v bolnišnici.

V želji, da bi izvedel, kaj se je s ženo zgodilo, mu je bilo pojasnjeno, da lahko informacije dobi le od lečečega zdravnika, saj da dežurni poda informacije le o njegovi izmeni. Prvi dan se je s tem pojasnilom sprijaznil, medtem ko se je drugi dan, "po skoraj triurnem čakanju pojavila dežurna zdravnica, ki se ni predstavila in ponovila zgolj, da je dolžna povedati le stanje v izmeni in to je, da je pacientka stabilna".

Ob tem je ugotovil še, da je bilo v sprejemni dokumentaciji navedeno zgolj njegovo ime in priimek, ne pa tudi kontaktni podatki, zato se sam sprašuje, kako ob takšnih nepopolnih dokumentih – osebje se je, pravi, izgovarjalo, da morajo po protokolu te dokumente izpolniti v roku 24 ur, a so bili ti neizpolnjeni tudi po treh dneh – sploh lahko obveščajo pooblaščene osebe o stanju in morebitnih spremembah pri pacientih.

Sam je na Onkološki inštitut v teh dneh vložil uradno pritožbo zaradi "Kršitve pravice do samoodločbe; ignoriranje dokumentirane prepovedi reanimacije in prisilne psihiatrične hospitalizacije". Žena je namreč zaradi "dolgoletnega, napredujočega in neozdravljivega zdravstvenega stanja, ki povzroča hude in nevzdržne telesne bolečine, že vnaprej jasno in formalno izrazila voljo, da ne želi biti podvržena reanimaciji".

Dokumenta ni bilo mogoče spregledati

Dokument, tako mož, je bil uradno priložen zdravstveni dokumentaciji, shranjen v osebni kartoteki pacientke, ob sprejemu ga je imela ob sebi tudi bolnica, prav tako je bil večkrat ustno potrjen osebju pred dogodkom. Kljub temu so ji po zaužitju smrtonosnega odmerka morfija dovajali kisik, vzpostavili intravenske poti in dajali protistrup, Naloksan, pravi mož.

"Ti postopki po svoji naravi in cilju nedvomno spadajo pod reanimacijo, saj so bili usmerjeni v obnovo ali ohranitev življenjskih funkcij, kar ustreza opredelitvi reanimacijskih ukrepov v skladu z mednarodnimi smernicami." S tem pa so, je še prepričan, neposredno in zavestno kršili njeno pisno in večkrat potrjeno voljo.

Marjan Sušelj, zastopnik pacientovih pravic, je za N1 Slovenija povedal, da je takšna izjava, opredeljena sicer v zakonu o pacientovih pravicah, za zdravnika zavezujoča, če presodi, da ni upanja na okrevanje oziroma če so možnosti za življenje nične.

"Če obstaja možnost zdravljenja, okrevanja, je takšna izjava zgolj priporočilo in se zdravniki odločajo od primera do primera."

A tu se zgodba še ni končala. Pacientka je bila po reanimaciji proti svoji volji premeščena na zaprti oddelek psihiatrije. Pri tem je mož šele po dveh dneh izvedel, kje žena sploh je, pri čemer mu je bilo pojasnjeno, da je bila poslana na zaprti oddelek, ker naj bi bila nevarna. "Kako je lahko nepokretna oseba nevarna," se sprašuje mož. Po daljšem moledovanju, naj ga spustijo k njej, jo je na zaprtem oddelku lahko tudi obiskal.

"Žena je bila povsem prisebna!"

"Žena je bila povsem prisebna. Potožila je, da na psihiatriji trpi velike bolečine, ki jih povzroča njena bolezen." Tako mož, ki pravi, da jo je na psihiatriji obiskala tudi policija, a še danes ne ve, kaj je bil razlog.

Od odgovornih na Onkološkem inštitutu pričakuje pojasnila, zakaj so prezrli izjavo o zavrnitvi reanimacije. "Če bi to naredili prvič, bi še razumel, da so enako ravnali tudi drugič, pa kaže na neupoštevanje pacientove volje." Prav tako ga zanima, kdo je odločil o reanimaciji, kaj je bila pravna podlaga za premestitev na psihiatrični oddelek, zahteva pa tudi seznam vseh osebnih predmetov, ki so ji bili pri tem odvzeti.

Zakaj so jo oživljali in zakaj je bila odpeljana na psihiatrijo, smo v četrtek tudi sami povprašali na Onkološkem inštitutu, medtem ko smo na Psihiatrični kliniki zaprosili za pojasnila, zakaj je bila nameščena na zaprti oddelek.

S Psihiatrične klinike so nam včeraj dopoldne odgovorili: "Zaradi varstva osebnih podatkov pacientov, še zlasti zdravstvenih podatkov, ki sodijo v kategorijo najbolj občutljivih in varovanih osebnih podatkov posameznika, vam zaprošenih podatkov ne posredujemo". Celoten odgovor Onkološkega inštituta, ki smo ga prejeli včeraj popoldne, objavljamo tu:

Po treh dneh so onkološko bolnico s psihiatrije prepeljali nazaj na Onkološki inštitut. Zakaj, soprogu ni znano. "Nameščena je na paliativnem oddelku, kjer ji le še lajšajo bolečine," je povedal in dodal, da je medtem govoril tudi z njeno osebno onkologinjo.

"Na vprašanje, zakaj so jo kljub njeni pisni izjavi oživljali, je odgovorila, da je etična dolžnost zdravnikov pomagati pacientu. Sam se ob tem sprašujem, kakšen smisel ima takšna izjava, če zdravniki ne upoštevajo in spoštujejo pacientove volje."

Andrej Pleterski, eden od dolgoletnih borcev za pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in soavtor predloga zakona, pravi, da so ravno takšni primeri dokaz, da potrebujemo tovrstni zakon.

"Nasprotniki ponavljajo, da lahko vsak konča svoje življenje in da ta pravica zato ni potrebna. Zdaj vidimo, da če se znajdeš v bolnišnici ali domu za starejše, te po protokolu, če poskušaš neznosno trpečemu življenju narediti konec sam, odpeljejo v norišnico."